Vir: Rupp, Marina (ed.). 2009. The Living Conditions of Children in Same-sex Partnerships,
http://www.bmj.bund.de/files/-/4251/living%20conditions_same%20sex%20civil%20parnterships.pdf
Nemško raziskavo je na reprezentativnem vzorcu 1059 staršev (večinoma mame lezbijke) iz istospolnih družin opravil Bavarski državni inštitut za raziskovanje družine, ki deluje v okviru Univerze v Bambergu. Hkrati je Bavarski inštitut za raziskovanje zgodnjega otroštva naredil raziskavo med 95-imi otroki, starimi od 10 do 18 let, ki živijo v istospolnih družinah.
Raziskava je ugotovila, da se istospolni starši po »starševskih kompetentnostih« ne razlikujejo od heterostaršev, čeprav je res tudi to, da si starši v istospolni skupnosti gospodinjske obveznosti delijo bolj demokratično in enakopravno kot heterostarši. Na homostarše namreč ne deluje pritisk po spolu ločenih družbenih vlog.
Pri vzgoji otrok oba istospolna starša sodelujeta v enaki meri; skupaj ali izmenično skrbita za varstvo otroka, pomoč pri šolskih nalogah in podobno. Raziskovalci so hkrati ugotovili, da istospolni starši »v veliki meri poskrbijo za to, da imajo otroci v svojem življenju tudi pomembno osebo nasprotnega spola, ki ji zaupajo, tako da jim je na voljo dovolj ženskih oz. moških vzornikov.« Zanimivo je, da imajo otroci iz istospolnih družin pogostejše stike s staršem iz prejšnje heteroseksualne zveze ali z znanim darovalcem, kot otroci v heterodružinah, kjer so starši ločeni. Enako velja tudi za lezbične matere in gejevske očete, ki s svojimi bivšimi partnerji vzdržujejo več stikov kot ločeni heteroseksualci.
Nemška raziskava je pokazala, da otrokov osebni, šolski in poklicni razvoj, tako kot tudi razvoj emocionalnih in socialnih kompetenc, v istospolnih družinah poteka dobro. Raziskovalci ugotavljajo, da ne moremo govoriti o nobenih znakih, ki bi kazali, da so otroci iz istospolnih družin bolj nagnjeni k depresijam. Prav nasprotno: nekateri so celo bolj samozavestni in samostojni kot otroci iz heterodružin. Hkrati se kaže tendenca, da otroci iz istospolnih družin dosegajo boljše rezultate v šolah in pogosteje nadaljujejo študij po končani osnovni šoli.
Tudi otroci sami niso poročali o negativnih izkušnjah z življenjem v istospolnih družinah. Opažajo, da jim je tovrstna izkušnja omogočila, da so danes bolj demokratični, odprti, tolerantni in samostojni. Problem pa je seveda potencialna diskriminacija, ki jo lahko zaradi svoje družine doživljajo v okolju. Nekateri otroci so tako izpostavili, da je negativna plat življenja v istospolni družini strah pred odklonilnim odnosom družbe. A vendar so hkrati poročali, da so njihovi prijatelji praviloma pozitivno sprejeli njihovo družino, ko so se z njimi o tem pogovarjali. Raziskava je pokazala, da 63 % vprašanih staršev in 53 % otrok zaradi oblike družine ni doživela nobene diskriminacije. Če se ta pojavi, gre najpogosteje za norčevanje ali zmerjanje s strani sovrstnikov, vendar se, kot kaže raziskava, otroci »s takšnimi situacijami naučijo konstruktivno ravnati, starši jih dobro podprejo in incidenti ne vplivajo na njihov razvoj.«
Istospolni starši so najpogosteje diskriminacijo oziroma odklonilni odnos doživeli od svojih staršev, približno desetina pa jih ima slabe izkušnje z odnosom uslužbencev na uradih. Problem so tudi šole, saj je vsaka tretja istospolna družina poročala o nelagodnostih pedagoškega osebja, v vsaki šesti šoli ali vrtcu pa so istospolna partnerstva in družine tema, o kateri ne govorijo.
Ključna ugotovitev nemške raziskave je bila, da »istospolna usmerjenost staršev sicer ne zagotavlja, a hkrati dokazano tudi ne onemogoča uspešnega starševstva in srečne družine, ki služi v dobro otrok.«
