Vir: Danna, Daniela. 2009. Madri lesbiche in Italia: il mito della discriminazione, v: Crescere in famiglie omogenitoriali, C. Cavina, D. Danna (ur.). Milano: FrancoAngeli, str. 103-116.
Daniela Danna z milanske univerze je naredila kvalitativno raziskavo, poglobljene intervjuje s 23-imi lezbičnimi mamami iz 16-ih istospolnih družin iz severne in osrednje Italije. Otroci v teh družinah so bili stari od 9 mesecev do 18 let.
Raziskava je pokazala, da je domnevna diskriminacija, ki naj bi jo otroci v istospolnih družinah doživljali, pogosto nekakšen mit. Čeprav se te družine soočajo s pravno diskriminacijo, saj zakonsko niso urejene in priznane, izkušnje vsakdanjega življenja, o katerih so govorile respondentke v raziskavi, ne odsevajo črnih scenarijev, ki se istospolnim družinam sicer pripisujejo. Respondentke so poročale, da ljudje v njihovi okolici, učitelji v šolah, zdravniki in drugi v stiku z njimi praviloma ne izražajo nobenih predsodkov. Tudi če jih imajo, o tem ne govorijo. Zanimivo je, da ima prav tako izkušnjo tudi mama, ki svojega otroka vozi v cerkveni vrtec. Nune so povsem sprejele njihovo istospolno družino. Te družine so torej nekakšni agenti družbenih sprememb, saj ob razkritju ljudi vedno zanima njihova »posebna« družina, reakcije na razkritje pa so ponavadi dobre.
Čeprav, kaže raziskava, se istospolno usmerjeni starši s svojimi otroki pogovarjajo o homoseksualnosti in jo poskušajo prikazati brez predsodkov in stereotipov, redkeje razpravljajo o vprašanju homofobičnega nasilja. Zaradi tega morajo otroci včasih sami spoznati, da je njihova družina lahko razlog za zbadanje in izključevanje. Podobno kot nemška raziskava, je tudi italijanska pokazala, da so otroci iz istospolnih družin lahko tarča zbadanja predvsem v zgodnji adolescenci. Takrat so namreč otroci zelo konformistični in okoli sebe, med prijatelji ali v razredu, iščejo »žrtveno jagnje«. Takrat razlike predstavljajo problem. Ampak ne samo istospolna družina, poudarja Danna, pač pa je problem lahko tudi to, da si premajhen, previsok, predebel, presuh in podobno.
Respondentke v raziskavi, katerih otroci so najstniki, so poročale, da se ti tudi v svoji prijateljski skupini zavzemajo za neobremenjen pogled na homoseksualnost. Stigmatizaciji se torej uprejo, razlike pa s časom tako ali tako ne pomenijo več problema.
Daniela Danna poudarja, da rezultati njene raziskave, ki jih seveda ni mogoče posplošiti, čeprav sovpadajo z rezultati podobnih raziskav, vendarle ne pomenijo, da se istospolne družine ne srečujejo s problemi. Če je družbena stigmatizacija mit, pa ni nič mitičnega v pravni diskriminaciji. Ta je zagotovo problem. Odsotnost zakonske zaščite istospolnih družin, na primer takrat, ko se istospolni par razide, lahko postane prava nočna mora in neskončno pohajkovanje po sodiščih v iskanju pravice.
