Vir: Anderssen, N., Amlie, C., Erling, A. Y. 2002. Outcomes for children with lesbian or gay parents. A review of studies from 1978 to 2000, Scandinavian Journal of Psychology 43, str. 335-351.
Anderssen je s sodelavci analiziral 23 empiričnih raziskav, ki so nastale od leta 1978 do 2000 in v katerih so raziskovalci merili vpliv homoseksualnosti starša na otroke. V te raziskave je bilo vključenih 615 otrok gejev in lezbijk in 387 otrok heteroseksualnih staršev. Raziskovalci so otroke iz obeh skupin testirali s standardiziranimi psihološkimi testi.
Raziskava je pokazala, da se otroci gejev in lezbijk od otrok heteroseksualcev ne razlikujejo glede emocionalnega in kognitivnega delovanja, seksualnih preferenc, spolnih vlog, prevzema identitete in podobno. Vendar pa avtorji opozarjajo – podobno kot Stacey in Biblarz – da je devet raziskav, ki so se ukvarjale z vprašanjem stigmatizacije, pokazalo, da otroci iz istospolnih družin na splošno sicer niso stigmatizirani, vendar pa obstaja tendenca, da so bolj izpostavljeni izključevanju (npr. zasmehovanje) kot otroci heteroseksualnih staršev. Kljub temu, da »opravljene študije skorajda ne poročajo o norčevanju, nadlegovanju in nasilju nad otroci« iz istospolnih družin, pa študije vendarle »kažejo, da se ti otroci bojijo stigmatizacije zaradi spolne usmerjenosti njihovih staršev, najbolj pa jih skrbi, da bi se zaradi tega iz njih norčevali.« (Anderssen in drugi, 2002: 345)
Problem torej ni na strani otrok in istospolnih družin, pač pa na strani homofobične družbe. Če je ta res iskrena, ko govori, da ji je najpomembnejša dobrobit otrok, potem bo začela delati na sebi in na odpravljanju svoje homofobije.
