Vir: Stacey, J., Biblarz T. 2001. (How) Does the Sexual Orientation of parents matter?, American Sociological Review, 65(2), str. 159-183.
Ena od najbolj odmevnih raziskav na področju istospolnih družin je študija ameriških sociologov Judith Stacey in Timothy J. Biblarz, ki sta pretresla 21 različnih študij o istospolnih družinah, ki so bile narejena v letih od 1981 do 1998. Ugotovila sta, da večina raziskovalcev v svojih študijah poudarja predvsem, da otroci iz istospolnih družin niso ne v psihološkem ne v vedenjskem ne v seksualnem smislu nič drugačni kot otroci iz hetero družin. Vendar pa študije kažejo tudi nekatere razlike, ki pa niso problem same po sebi, pač pa je ključni problem v razumevanju, da je vsaka razlika pravzaprav deficit. Problem je torej v tem, da raziskave heteroseksualno družino vzamejo za nevprašljiv zlat standard, vsak odmik od heteronormativnega standarda pa je razumljen kot manko.
Raziskave kažejo vsaj tri razlike. Otroci v homo družinah so v bistveno večji meri osvobojeni tradicionalnih spolnih scenarijev. Deklic, na primer, ne vzgajajo, naj bodo pasivne in poslušne, saj so predvsem lezbični, pa tudi gejevski pari kritični do patriarhalne kulture, iz katere izvira tudi homofobija. To je torej razlika, ki je pravzaprav kvaliteta, a v heteronormativni/patriarhalni logiki postane deficit.
Otroci v istospolnih družinah pogosteje poročajo o tem, da so pomislili, da bi lahko vstopili v istospolno partnersko zvezo. Dejstvo, da obstajajo heteroseksualci in homoseksualci je zanje očitno, saj s tem živijo v vsakdanjem življenju, medtem ko so otroci v hetero družinah lahko popolnoma prikrajšani za informacije o homoseksualnosti. A vendarle: raziskave ne kažejo nobenih statistično značilnih razlik v identifikaciji seksualne identitete. Istospolne družine torej ne »sproducirajo« nič več gejev in lezbijk kot hetero družine.
Tretja razlika je dejstvo, da so otroci iz istospolnih družin lahko izpostavljeni homofobiji. Vendar pa so istospolne družine povsem varno okolje za otroke, če so starši le občutljivi na njihove potencialne težave, ki jih imajo lahko zaradi homofobije v zunanjem svetu in so se o tem pripravljeni pogovarjati. A ker raziskave ne kažejo razlik glede tesnobnosti in samozavesti otrok iz homo družin, to pravzaprav pomeni, da so ti otroci psihološko gledano zelo močni, saj jih starši pripravijo na homofobično družbo.
