Vir: Biblarz T., Stacey, J., 2010. How Does the Gender of parents matter?, Journal of Marriage and Family, 72, str. 3-22.
Najnovejša meta-analiza Judit Stacey in Timothyja Biblarza, izdana februarja 2010, je nadgradnja njune znamenite meta-analize iz leta 2001, kjer sta na osnovi 21 študij, ki so ustrezale visokim metodološkim merilom, ugotavljala, da spolna usmerjenost nima ključnega vpliva na otrokovo dobrobit v družini, v kateri odrašča. V tokratni meta-analizi pa odgovarjata na popularne predstave, da otrok za zdrav razvoj potrebuje prisotnost očeta in matere. Zanimalo ju je, ali spol starša vpliva na vzgojo in odraščanje otrok. Pregledala sta 81 raziskav (33 raziskav se je ukvarjalo z družinami z dvema staršema (večinoma je šlo za primerjave med nuklearno hetero družino z lezbičnimi družinami), 48 študij pa se je ukvarjalo z enostarševskimi družinami). Želela sta preveriti ugotovitev raziskave Louise Silverstein in Carla Auerbacha iz leta 1999, ki je pokazala, da uspešno starševstvo ni odvisno od spola posameznika in da otroci ne potrebujejo nujno očeta in matere (starša dveh nasprotnih spolov), pač pa je lahko uspešna kakršnakoli kombinacija spolov staršev.
Ugotovila sta, da raziskave, ki jih nekateri navajajo v podporo trditvi, da otrok potrebuje očeta in mater, niso raziskovale vprašanja vpliva spola staršev na vzgojo, pač pa so primerjale dvostarševske družine z enostarševskimi družinami ali dvostarševske družine z reorganiziranimi družinami in podobno. Nobena od študij, ki jih nekateri uporabljajo, da bi dokazali, da otrok potrebuje očeta in mater, ne pa dveh očetov ali dveh mam, ni primerjala nuklearnih heteroseksualnih družin z istospolnimi družinami. Sama sta pogledala prav tovrstne raziskave; tiste, ki so primerjale načrtovane lezbične družine (torej družine, ki niso nastale kot oblika reorganizirane družine) s heteroseksualnimi družinami, poleg tega pa sta analizirala tudi raziskave, ki primerjajo enostarševske družine z očetom in enostarševske družine z materjo. Primerjave so pokazale minimalne razlike, ki se odražajo na osnovi forme družine.
Prvi sklop primerjav (hetero-homo družine) je pokazal približno to, kar sta ugotovila že v meta-analizi leta 2001; razlike med heteroseksualnimi in istospolnimi družinami so majhne. Lezbične družine so, na primer, na splošno bolj enakopravne, ko gre za delitev gospodinjskih in podobnih opravil. Vendar pa oblika ene ali druge družine bistveno ne vpliva na razvoj otroka. Raziskave, ki so primerjale enostarševske družine, pa ugotavljajo manjše razlike v tem, da so matere ponavadi boljše pri vzpostavljanju nadzora nad otrokom, več časa investirajo vanj in podobno.
Raziskovalca na osnovi meta-analize 81 raziskav zaključujeta, da je spol trivialni, neodločujoči faktor, ki vpliva na kakovost opravljanja starševske vloge. Na splošno, pravita raziskovalca, sta dva starša (ne glede na spol), ki dobro opravljata svojo vlogo, boljša kot en starš, vendar pa to ne pomeni, da tudi en starš otroku ne more zagotoviti tistega, kar potrebuje za odraščanje in razvoj. To pomeni, da ne spol niti število staršev ni odločujoč faktor, pač pa kakovost opravljanja starševske vloge. Biblarz in Stacey svojo analizo zaokrožata z ugotovitvijo, da se »idealno starševstvo lahko pojavlja v različnih oblikah in spolih«.
